Preboj v prvo jakostno skupino

Tako je minil debi v Stuttgartu, kot ga je videl Evgen Bergant. Vrhunec je samostojni slovenski namizni tenis dosegel leta 1994 na evropskem prvenstvu v Birminghamu. Dravni kapetan Borut Veren je izkušeno vodil peterko Robert Smrekar, Gregor Komac, Saša Ignjatovič, Štefan Kovač in Gregor Škafar, kombinacijo izkušenj in mladosti. Z izredno bojevitostjo in s kančkom sreče, ki je zmeraj naklonjena hrabrim, se je slovenska reprezentanca prebila v prvo evropsko jakostno kategorijo, kar je le malokdo pričakoval. Med evropsko elito je slovenska ekipa plesala samo eno prvenstvo, saj so bile e v Bratislavi 1996 najboljše drave stare celine premočne. To je bilo pričakovati, ker zaradi teavnih gmotnih razmer, v katerih je ivotaril slovenski kakovostni namizni tenis, ponovnega ugodnega presenečenja ni bilo mogoče pričakovati. Z minimalnim proračunom, ki je onemogočal celo skupne priprave na vrhunce sezone, z igralci, raztresenimi po Sloveniji in tujini, se ni bilo mogoče enakovredno boriti z reprezentanti, katerih misli so lahko usmerjene le na velika tekmovanja, ne da bi jih obremenjevale druge skrbi. Tako je trenutno slovenski namizni tenis v zlati sredini evropskih drav, nov rod igralk in igralcev, od katerih največ obetajo Petra Dermastija, Martina Safran (obe sta osvojili naslov evropske prvakinje pri kadetinjah) in Bojan Tokič, pa bodo morda v bolj urejenih razmerah dobili prilonost, da se spet povzpnejo na visoka mesta, ki so jih pred leti slovenski igralci in igralke dosegali, preden je Slovenija postala samostojna.