Nepozabna premiera v Stuttgartu

Tedaj, v letu mednarodnega prizadevanja naše osamosvojitve, smo imeli tudi nekaj sreče. Tako rekoč vse mednarodne zveze posameznih športov (ena izmed izjem je bila Mednarodna hokejska zveza) so za nas nujne in ugodne sklepe sprejemale v takšnih časovnih okvirih, da naša prisotnost na tekmovalnem odru ni bila skoraj nikjer prizadeta.

ETTU, Evropska namiznoteniška zveza, pri tem ni bila izjema. Že spomladi 1992 je tako lahko Slovenija prvič tekmovala na evropskem prvenstvu in poslala v boje samostojno reprezentanco. In da je bil vtis na premieri še posebno odmeven, je naše zastopstvo tudi doseglo kar dostojen tekmovalni rezultat. Naši reprezentanci - tako ženska (proti Luksemburgu s 3:0) kot moška (proti Finski s 4:3) nista le dosegli zmagi v svojih prvih nastopih, marveč sta prvenstvo tudi končali s pozitivno bilanco: fantje so v osmih srečanjih zmagali šestkrat in v končnem seštevku zasedli 18. mesto, dekleta pa so bila še uspešnejša - sedem zmag v osmih dvobojih in 15. mesto.

Že iz povedanega je seveda mogoče izluščiti, da se Slovenija na 18. EP v Stuttgartu ni merila z najboljšimi. Kot "novinci" smo morali (enako kot Hrvati) v II. kakovostno skupino in 13. mesto je bilo sploh največ, kar bi bilo tudi teoretično dosegljivo. Jugoslavija pa je ohranila svoje položaje v elitni skupini.

Ta selitev na niže je bila za slovenske namiznoteniške delavce seveda tudi nekaj nenavadnega. Vajeni stika le z vrhunskimi ekipami (v jugoslovanski reprezentanci so ne tako redko uspešno nastopali tudi igralci in igralke iz Slovenije) se je bilo treba privajati novim razmeram, hitro pa je prodrlo spoznanje, da je namizni tenis v srednjem evropskem razredu na dokaj visoki kvalitetni ravni in lahko ustrezen izziv za naše. Po prvenstvu je bila ocena našega vodstva (reprezentanci je načeloval dr. Janez Reflak kot predsednik Namiznoteniške zveze Slovenije, žensko ekipo je vodil Janez Stare, moško pa Bojan Rak), da se je premierni nastop vsekakor posrečil. Najboljših v Evropi gotovo še ne dosegamo, smo pa med najboljšimi v srednjem razredu, kar je gotovo dovolj velika spodbuda za nadaljnje delo, če upoštevamo, da je v Stuttgartu tekmovalo 35 ženskih in kar 39 moških reprezentanc.

Gregor Komac

Za vse naše igralke in igralce je bilo značilno, da so se zavedali pomembnosti tega prvega nastopa za Slovenijo in so se v zelenih tekmovalnih oblačilih počutili zelo ponosne. V moški reprezentanci je v ekipnem tekmovanju tedaj 30-letni Štefan Kovač igral 9:1 (ugnal je Šurbka), Smrekar 8:7, Ignjatovič 4:5 in Škafar 1:0 (dvojici Ignjatovič-Škafar 4:3, Smrekar-Kovač 0:1), ženski izkupiček pa je bil - Frelih 10:1, Ojsteršek-Urh 3:2, Čehovin 6:2, dvojica Frelih-Urh 6:2, zelo prijetno pa je bilo tudi razpoloženje v ekipi nasploh, za kar so znali poskrbeti tudi Jože Mikeln kot deklica za vse in prof. Mirko Janškovec kot strokovni sodelavec.

V posamičnem delu prvenstva se je med našimi daleč najbolj izkazala Polona Frelih, ki se je uvrstila v osmino finala tekmovanja posameznic in dosegla enega svojih največjih uspehov.

Ne gre pa pozabiti tudi zaslug naše bivše reprezentantke Eve Jeler, katere velika priljubljenost v nemškem namiznem tenisu, je še kako prišla prav tudi našemu zastopstvu. Eva je našim rada odpirala vrata povsod, kjer se je bilo še treba o čem dogovoriti, svoje strokovno znanje pa je izpričala tudi s tem, da je njen prvi igralec Jörg Rosskopf tedaj postal tudi posamični evropski prvak. Sicer pa se je v dvorani Martin Schleyer nadaljevala premoč Švedov, romunke pa so si kot ekipa prvič priigrale evropski naslov.