Nepozabni drobci iz aren in ob njih

V 34 letih in ob poročanju s 15 svetovnih in 11 evropskih prvenstev je ostalo na stotine drobcev, povezanih s slovenskim in jugoslovanskim namiznim tenisom v mednarodnih arenah in z življenjem ob športu, ki naj bi se po pravilu vsaki dve leti selilo iz Evrope v Azijo in nazaj. Nekaj je že bilo omenjenih, nekateri se bralcem ne bodo zdeli pomembni, toda v svojem času so zmerom pomenili novost, četudi obrobno. Recimo, po bogato (pre)obloženih mizah na SPENT 1965 v Ljubljani (enako marsikdaj preobilno gostoljubje je bilo tudi na STENS 1973 v Sarajevu ali osem let kasneje na SP v Novem Sadu, nekaj podobnega obljubljajo tudi gostitelji SP 1999 v Beogradu) je bil kar nekakšen šok za udeležence hladna, toda korektna organizacija SP v Stockholmu, kjer so na zaključnem banketu v marmorni dvorani magistrata tri natakarice poskrbele za tisoč gostov v pol ure (na dolgih mizah je bila že pripravljena hladna riba s solato na plastičnih krožnikih in steklenička brezalkoholne pijače, ostanke so natakarice zmetale v plastične vreče in s tem je bila uradna slavnostna večerja končana). Ali zaplet, tako značilen za slovenske razmere, po Kalkuti leta 1975, ki je proslavila Mariborčana Mirana Savnika (evropskega mladinskega prvaka leta 1972), saj je presenetljivo premagal vseazijskega prvaka Li Zhen Zhiha s 3:2. Pri intervjujih za indijske medije je mladi Mariborčan, ki je postal osebnost dneva, potreboval pomoč poročevalca Dela. Iz tega so v Mariboru naredili cel cirkus, češ da je bila pomoč samo pretveza za "kapranje" Savnika v ljubljansko Olimpijo (pisec teh vrstic je bil v več kot 50-letnem športnem delovanju med drugim član PK Ilirija, sabljaškega kluba, NTK Enotnost, Odred, Miličnik, AŠK, Ljubljanskega šahovskega kluba, NTZS, DNS, DŠNS, AIPS, ITTF, nikoli pa NTK Olimpija). Kasneje je Savnika seveda vodila naravna študijska pot, kot vse vrhunske športnike iz Maribora, na čelu z Ivom Daneuom in Marjanom Kandusom, v Ljubljano. Ali nenavadno prizorišče leta 1977 v Birminghamu, kjer so v isti sejemski hali (do nje je bilo z vlakom devet minut) igrali namizni tenis, jedli v improvizirani restavraciji, prodajali vse, od namiznoteniške opreme do večernih oblek. Ali nepozabna nočna vožnja z motorno rikšo čez pol New Delhija, ki se je dobro spomni tudi Vili Ojsteršek, v strahu, da bi zamudili odhod na letališče, pa se je izkazalo, da je jumbo jet že iz Evrope v indijsko metropolo priletel kar s štiriurno zamudo. Pa srečanja po tekočem traku s Slovenci na Švedskem, kjer so bili namiznoteniški igralci že kar doma zaradi evropskih, svetovnih in skandinavskih prvenstev. Pa odprtje Skenderije v Sarajevu leta 1973 (enajst let kasneje tudi tiskovno središče na zimskih olimpijskih igrah) in ponesrečen poskus poljskega psihologa Rotkiewicza (Rotkvica smo mu rekli) z jugoslovanskimi reprezentanti, ki jih je pri avtogenem treningu zaprl v temno sobo, jim predvajal Beethovna in jih prepričeval, da so najboljši na svetu (to so postali Švedi, Jugoslovani so ostali brez medalje). Pa japonska Chiba (1991) z debitantoma Robertom Smrekarjem in Polono Frelih, kasneje nosilcema kakovosti samostojnega slovenskega namiznega tenisa. V nedogled bi lahko našteval drobce zunaj namiznoteniških aren po Evropi in Aziji (v Ameriko so segli le namiznoteniški veterani, Avstralija in Afrika pa še zlepa ne bosta sposobni organizirati namiznoteniškega velešpektakla, razen če bi svetovna prvenstva začeli ločevati na ekipna in posamična, proti temu pa so nerazvite namiznoteniške države, ki živijo dve leti za vsako SP).

Dvojica Edo Vecko - Ištvan Korpa je osvojila največ lovorik za Slovenijo