Slovenci na svetovnih prvenstvih

Po drugi svetovni vojni razmere slovenskemu namiznemu tenisu niso bile tako naklonjene kot v drugih delih države. Pomanjkanje dvoran (Enotnost je morala, recimo, prvo zvezno namiznoteniško ligo igrati v sedanjem baru hotela Slon, ki takrat zaradi družbenopolitične neprimernosti ni smel biti nočni lokal) in rekvizitov (mladi igralci Enotnosti smo morali, recimo, na začetku petdesetih let pred vsakim treningom na dom k predsedniku Vladimirju Ureku, kjer smo dobili eno žogico, s seboj pa smo zmeraj imeli aceton in ostanke žogic, da smo novo žogico, ko je počila, umetelno zakrpali; kasneje smo pri NTK Železničar dobili zastonj železniške vozovnice, da smo se lahko vozili na trening v Kranj, kjer so nam gorenjski kolegi v gimnazijski telovadnici odstopili eno od miz: oboje dovolj zgovorno priča o skromnih razmerah, v nasprotju zlasti z Vojvodino, pa tudi Hrvaško, kjer gmotnih težav in pomanjkanja rekvizitov ni bilo). Tako je po letu 1939 in Maksu Marinku (kolajne v ekipi Jugoslavije in Češkoslovaške, kot Jugoslovan je bil zaprt v Pragi med Informbirojem, potem se mu je uspelo prebiti v Kanado, umrl leta 1975) šele leta 1957 kot prva Slovenka oblekla dres z državnim grbom Ljubljančanka Majda Trampuž(med posameznicami je izgubila s kasnejšo tretjo na svetu Mario Zeller). Dve leti kasneje (Dortmund 1959) je pri članih nastopil tudi Kranjčan Janez Teran (izgubil je z evropskim prvakom Zoltanom Berczikom 0:3), ki si je priboril stalno mesto v jugoslovanski ekipi, bil eno leto celo državni kapetan, dokler se ni posvetil študiju in je zdaj uveljavljen veterinar na Gorenjskem.

Ištvan Korpa