Ljubljana zaostala za Mursko Soboto

Vsestranski inženir Stanko Bloudek je kot prvi iz Prage pripeljal namiznoteniško mizo leta 1928, lastnik kavarne Evropa pa je dovolil, da so novost postavili na kavarniško teraso (da bi se znebili nekajletne sramote v Ljubljani, so v zapuščene in zanemarjene prostore v samem središču mesta, ki so med drugim v dvajsetih letih gostili tudi vrhunske šahiste na čelu z dr. Milanom Vidmarjem, spet postavili mizo za namizni tenis in s tem oživili lokal na edinstveni lokaciji). Igralci biljarda, nogometaši, v glavnem študenti, so se takoj navdušili za novo igro.

inž. Stanko Bloudek (skrajno desni je z zanimanjem spremljal novo igro

Naslednje leto so imeli Ljubljančani že dvoboj z zagrebškim Maccabijem, leta 1930 pa je nastal klub Ilirija, v katerem sta bila tudi Jan Lokošek ( povojni predsednik slovenske namiznoteniške organizacije) in Boris Kraigher (napredni dijak je moral nastopati pod psevdonimom Podjebratski), najboljši igralci pa Ernest Nagy, Pavla in Tone Dečman in Neda Gerzinič. Kasneje so nastali še klubi Jadran, LŠK, Preporod, Hermes, v katerem je začel kariero Maks Marinko.

Maks Marinko

Kmalu se je namizni tenis naselil tudi v druge kraje, od Maribora prek Celja do Kranja in Jesenic, kjer sta bila zlasti navdušena brata Štrumbl. Večje število klubov je zahtevalo tudi boljšo organiziranost, tako je konec leta 1929 nastal Medklubski namiznoteniški odbor, ki ga je vodil Fedor Bleiweiss, 31. marca leta 1930 pa Ljubljanska table tennis podzveza, ki ji je predsedoval dr. Anton Bajc, znani slovenski slavist in akademik. Delovala je sedem let, potem pa je zaradi sporov z Jugoslovansko namiznoteniško zvezo in iz protesta proti zapostavljanju slovenskega namiznega tenisa nehala delovati.

K popularizaciji namiznega tenisa v Jugoslaviji je prispeval zlasti ekshibicijski nastop svetovnih prvakov na čelu z Viktorjem Barno, ki so svoje izredno znanje prikazali v Čakovcu, Zagrebu, Murski Soboti in Ljubljani, visoki porazi (sem ter tja so dobili kakšen niz) domačih igralcev pa niso vplivali na njihovo zagnanost, ampak so jih še vzpodbudili k trdemu delu za zelenimi mizami. Podobno je bilo tudi leta 1932, ko je v Ljubljani Praga premagala gostitelje s 6:0. Do leta 1941 so slovenske igralke in igralci na državnih prvenstvih osvajali naslove in visoka mesta, tako med ekipami kot med posamezniki.